Skip to main contentSkip to footer

Jošt Snoj,
akademski slikar

Rodil sem se v Ljubljani leta 1967. Leta 1993 sem diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost pri prof. Gustavu Gnamušu na temo Imago Pietatis s svojimi prvimi sakralnimi slikami. Leta 1998 sem diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani s temo Iščem tvoje obličje. Med leti 2004–2008 sem na Univerzi Gregoriana v Rimu študiral sakralno krščansko in drugo umetnost ter kulturno dediščino cerkve, študij pa zaključil z magisterijem na teološko-duhovne teme sv. Efrema Sirskega.

Od leta 1990 slikam in razvijam biblično-transcendentno slikarstvo, še dalj pa pokrajine s presežnostno noto. Slikam tudi portrete.

Po Bardjajevi klasifikaciji bi svoje slikarstvo lahko uvrstil k resničnemu realizmu, k realističnemu ustvarjanju preobraženega življenja, novega neba in nove zemlje.

O moji umetnosti

Slikal sem, od mladosti naprej, da bi pokazal na drugi svet. To je bilo navzoče vse od začetka.

Ustvarjanje je zame transcendiranje, prehajanje v drugi svet, nakazovanje tega sveta, ki je izza tega, ki ga slutimo … novo nebo in nova zemlja.

»Lepota je pravzaprav že drugi svet, ki se nahaja izza tega sveta,« je napisal N. Berdjajev. Prav tako – po Berdjajevu – gre za »za resničini realizem«, za »realistično ustvarjanje realističnega življenja, novega neba in nove zemlje«.

Eshatološki moment je torej zame bistven v umetnosti. Svet se kaže v novi luči, je že preobražen, je ta svet in je hkrati tudi preboj v drugi svet. Se pravi, ne gre za nek naivni realizem, ki je končen, usmerjen v končno, niti ne za kruti realizem, ki prikazuje le »realnost« tega sveta, prav tako ne nek miselni konstrukt simbolične abstrakcije, pač pa za nek premik v novi, resnični realizem, ne iluzoren in tudi ne samo od tega sveta.

Vzor slikarstva na začetku moje poti so bile mistične pokrajine Ivana Groharja, kjer sem videl, začutil ta »premik« v onstranstvo. Nato sem šel skozi razne modernistične »izme« in se vrnil k slikarstvu posnemanja narave (mimesis), vendar ne v smislu čistega realizma. Torej k slikarstvu kot barvi in svetlobi. Svetloba je bila v 20. stoletju izrinjena iz slikarstva, tukaj v tem slikarstvu, vidimo vrnitev k svetlobi, barvi, slikovitemu upodabljanju narave in bibličnih tem. Prav tako zgodovinskih tem, kakor so poboji po 2. svetovni vojni.

Stilno so te zgodovinske slike preplet naravnega in sakralnega, presežnostnega. Leta 2013 sem začel z upodabljanjem te teme bolj v stilu krutega realizma z malo svetlobe in izhoda v nadnaravni svet. Z leti pa je bil ta preboj v onostranstvo vse močnejši. Stilno te slike vsebujejo staro in novo, preplet naravne situacije s simbolnimi figurami, naravnega in nadnaravnega sveta. Kakor palimpsest s prepletom barvnih plasti odkrivamo motiv, konkreten pa tudi presežnosten, ki nas vodi v drugi svet …